Priznanje za življenjsko delo Angele Boškin

Priznanje za življenjsko delo Angele Boškin

ŽIVLJENJEPIS ANGELE BOŠKIN

Angela Boškin (1885 -1977) je zgodovinsko gledano izjemno pomembna osebnost za zdravstveno nego in javno zdravje v Sloveniji. Bila je prva šolana medicinska sestra iz socialno-zdravstvenega dela, diplomira je leta 1918 za poklic »skrbstvena sestra«. Doma iz Pevme pri Gorici, je iz družine z devetimi otroki po končani osnovni šoli odšla na Dunaj, kjer se je začela navduševati nad ženskami v modrih oblekah ali »plavimi sestrami«, šolanimi negovalkami bolnikov. Tako se je leta 1912 se odločila za poklic medicinske sestre. Šolala se je na Dunaju in tako postala prva šolana medicinska sestra na Slovenskem.

Poklicna pot jo je leta 1915 pripeljala v vojaško bolnišnico in v sanitetno ekipo švedske misije v bolnišnici Mednarodnega Rdečega križa, kjer je ostala do leta 1917. Postala je glavna medicinska sestra v rezervni vojaški bolnišnici. Opravila je tudi šolo za socialno-zdravstveno delo. Leta 1918 je prejela diplomo »skrbstvene sestre«. Ko je po končanem šolanju prišla v Ljubljano, je zaman iskala tovrstno zaposlitev. Pot jo je pripeljala do Alojzije Štebe, ki se je zavzemala za varstvo mater in otrok, za izobraževanje žensk in za socialno-zdravstveno zaščito delavstva.

Bila je prva oseba, ki je v Angeli Boškin prepoznala vrednost šolane zdravstveno-socialne delavke. Tako je 3. februarja 1919 nastopila službo skrbstvene sestre na Jesenicah, kjer je izobraževala matere o higienskih določilih ob porodu ter negi dojenčka in otroka. Ustvarila si je sliko o socialno-zdravstvenih razmerah tamkajšnjega prebivalstva. Spoznala je, da ne bo dosegla napredka brez izobraževanja ljudi. Okrožnega zdravnika je prepričala o nujnosti rednih preventivnih pregledov dojenčkov. V Ljubljano je poslala pobudo o ustanovitvi posvetovalnice za matere in dojenčke. Njen predlog je bil sprejet. Leta 1922 je zapustila Jesenice in s svojim delom nadaljevala v Ljubljani. Po službovanju na različnih koncih Slovenije (v Trbovljah, Ljubljani, Škofji Loki) so jo vojna leta močno izčrpala. Zaprosila je za upokojitev, se 1944 vrnila se je domov v Pevmo pri Gorici, kjer je do smrti živela s sestro, upokojeno učiteljico. Umrla je 28. 7. 1977, stara 92 let. V Pevmi je tudi pokopana.

S svojim strokovnim delom in odnosom do dela, znanja in ljudi je dala pomemben pečat poklicu in stroki. Bila je uspešna v med poklicnem povezovanju in sodelovanju z zdravniki, babicami, župani, cerkvijo, premožnimi kmeti, idr., kar ji je dalo podporo pri izgradnji organiziranih pristopov, ki so ljudem omogočili večjo dostopnost in znanje za obvladovanje takratnih zdravstvenih problemov in revščine, zlasti se je posvetila materam in otrokom. Uspešno uvedena praksa posvetovalnic se je kasneje razširila po celi državi.