Portal članov
Portal organizatorjev
Register in licence
Stanje licenčnih točk
Iskalnik izvajalcev v ZBN
Obrazci

Pomoč otrokom – žrtvam nasilja

Pomoč otrokom – žrtvam nasilja

Predstavitev

Definiranje nasilja nad otroki se je skozi zgodovino spreminjalo v smeri vedno večje občutljivosti za zlorabo otrok in njihove pravice. Pomemben mejnik je bil sprejem Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989, ki je države pogodbenice zavezala, da bodo z zakonodajnimi in drugimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami nasilja, spolnih in drugih zlorab, zanemarjanja, trpinčenja ali izkoriščanja v družini. Tako je tudi v Sloveniji prišlo do pozitivnih sprememb na področju pravne in sistemske zaščite otrok pred nasiljem, tako v družini kot v institucijah, kjer bivajo ali se izobražujejo. Kljub temu napredku smo še vedno pogosto priča zlorabam moči nad otroki, ki v tem oziru ostajajo najmanj zaščitena družbena skupina, tudi v Sloveniji. Fizično kaznovanje otrok v družini namreč ni prepovedano in s tem država zlorabo moči nad najšibkejšimi člani naše družbe legitimira, čeprav so najbolj ranljivi in od svojih staršev, skrbnikov in družbe povsem odvisni. »Vzgojna nemoč«, kot se strokovno pojasnjuje »en udarec, eno klofuto ali eno po riti« nikakor ni nemoč, temveč vedno zgolj premoč oziroma zloraba moči odraslega nad otrokom.

Priporočila – Prepoznavanje in obravnava zlorabljenega otroka

NAČELA OBRAVNAVE NASILJA NAD OTROKI

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja Društvo SOS telefon

Kljub družbenemu napredku, ki je prinesel spremenjen odnos do odgovornosti odraslih do otrok in skrbi zanje, ter sistematičnemu ozaveščanju o človekovih pravicah otrok, številni odrasli še vedno zagovarjajo pravico do telesnega oziroma ponižujočega kaznovanja otrok v imenu discipliniranja ali nadzora. Še pogosteje kot načrtno dejanje kaznovanja, se nasilje nad otroki dogaja kot impulzivna reakcija razdraženih staršev ali skrbnikov, ki v trenutkih vzgojne nemoči prestopijo mejo med vzgojo in nasiljem. Zavedati pa se moramo, da gre v obeh primerih za nasilje, ki je neopravičljivo. Ko govorimo o nasilju v odnosih, govorimo o zlorabi moči, uveljavljanju nadzora in prevlade nad drugo osebo. Gre torej za odnos, ki ne temelji na enakosti. Za odnos med odraslim in otrokom je značilna velika asimetrija moči – očitno neenako razmerje fizične, psihološke, ekonomske in družbene moči v odnosu. Odgovornost je vedno na strani močnejšega, torej je odgovornost v odnosu odraslega z otrokom vedno na strani odraslega.

Pogosta praksa odraslih je prenašanje odgovornosti za slabe odnose na otroke – včasih neposredno, včasih pa posredno, preko drugih odraslih, ki so te otroke »napačno« vzgojili. Današnji otroci naj bi bili na splošno preveč razvajeni, vedno več jih je označenih za problematične ter vedenjsko ali osebnostno motene. Pogosto se uporabi otrokovo »neprimerno« osebnost ali vedenje kot izgovor, s katerim se opravičuje nasilje nad njim. Pri tem je argumentacija nasilja v družini, šoli, cerkvi … presenetljivo podobna.

Nasilja nikoli ne smemo in moremo opravičevati s kakršnim koli ravnanjem žrtve, saj je »izzivanje« vedno v glavi osebe, ki povzroča nasilje in povzročiteljeva izključna izbira. Vsako deljenje ali celo prenašanje odgovornosti in krivde za nasilje z odraslega na otroka je nedopustno, zavajajoče in v funkciji toleriranja nasilja in povzročiteljeve odgovornosti.
V javnosti je žal še vedno močno prisotno prepričanje, da otrokom večinoma ne moremo verjeti, ko povedo, da so žrtve nasilja, saj si radi izmišljujejo in lažejo. Gre za usedlino prastarega prepričanja, da je otrok po naravi slab in ga šele z ustrezno vzgojo naredimo dobrega oziroma sprejemljivega za družbo. Resnica pa je ravno nasprotna – otroci o nasilju ne lažejo! Marsikdo zaradi nepoznavanja zakonitosti nasilja nad otroki ne jemlje resno izpovedi otroka o preživetem nasilju in zato žal ne poskrbi za zaščito otroka pred nadaljnjim nasiljem. Otrok, ki kot odziv na svojo izpoved o preživetem nasilju, doživi ignoriranje, dvom, nezaupanje ali celo obsojanje, prevzame krivdo za preživeto nasilje nase in ne išče več pomoči. Ne zaupa več odraslim, ne zaupa več v njihovo pravičnost in avtoriteto.

Še posebej težko je verjeti, da bi nasilje lahko povzročala oseba, ki jo poznamo, s katero imamo sami dobre odnose, dobre izkušnje, o kateri imamo dobro mnenje, ali če ima ta oseba visok družbeni položaj in ugled. Gre za zanikanje kot obrambni mehanizem pred realnostjo, s katero se nismo pripravljeni ali sposobni soočiti, saj bi s tem ogrozili socializacijske mite. Ti nas še vedno učijo, da nasilje v medosebnih odnosih povzročajo marginalni, socialno neprilagojeni, neprijazni, zanemarjeni, revni … posamezniki. Izkušnje pa kažejo, da v resnici ni nobenih pravil, kdo vse lahko povzroča nasilje in da so dostikrat osebe, ki med štirimi stenami domov, šol, cerkva … povzročajo nasilje, v javnosti mirne, dobre, prijazne in priljubljene.
Pogosta in za otroke izredno škodljiva je tudi praksa soočanja otroka v pogovoru z osebo, ki nad njim izvaja nasilje, za namen dokazovanja nasilja. V takem pogovoru je tej osebi omogočeno, da še naprej uveljavlja svojo premoč nad otrokom ter da pogovor izkoristi za nadaljnjo psihično in čustveno manipulacijo ali ustrahovanje otroka.

Ko nam otrok zaupa o nasilju, ki ga je preživel:

  • ga moramo poslušati,
  • mu verjeti,
  • mu dati čustveno in moralno podporo,
  • takoj izvesti vse ukrepe za zaščito otroka pred nadaljnjim nasiljem ter otroku zagotoviti ustrezno psihosocialno pomoč,
  • uveljaviti potrebne ukrepe, da povzročitelj sprejme odgovornost za svoje nasilno vedenje,
  • preiskovanje in dokazovanje nasilja pa prepustimo za to usposobljenim strokovnim službam.

Konvencija o otrokovih pravicah 1989
Otroci v primežu zlorabe moči, Lešnik Mugnaioni, 2014
Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, MZ, 2015
Pravilnik MZ o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, stran 5115.