Portal članov
Portal organizatorjev
Register in licence
Stanje licenčnih točk
Iskalnik izvajalcev v ZBN
Obrazci

Pomoč ženskam – žrtvam nasilja

Pomoč ženskam – žrtvam nasilja

Predstavitev

Eno od ključnih področij delovanja Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi je že od njenega nastanka v letu 2000 področje nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Ne po naključju.

Razlogov za delovanje na tem področju je več:

  • v zdravstveni in babiški negi ženske predstavljajo približno 90% zaposlenih;
  • pri opravljanju svojega poklica se medicinske sestre in babice pogosto srečujejo z ženskami in otroki, ki preživljajo nasilje v partnerskih in družinskih odnosih;
  • pogosto je prav medicinska sestra ali babica v prvem in najbolj pogostem stiku z osebami, ki so zaradi nasilja v družini poškodovane, v stiski, prestrašene, ogrožene;
  • tudi med medicinskimi sestrami in babicami so žrtve nasilja v partnerskih in družinskih odnosih;
  • medicinske sestre in babice želijo zaradi svojega poklicnega poslanstva izkazati solidarnost in pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

Priporočila za obravnavo nasilja nad ženskami

 

Že od leta 2000 Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi pri prepoznavanju in preprečevanju nasilja nad ženskami sodeluje z Društvom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Med številnimi skupnimi aktivnostmi, predvsem v času mednarodnih dni boja proti nasilju nad ženskami, smo skupaj oblikovali tudi protokole ukrepanja ob zaznavi nasilja nad žensko, v Utripu objavili članke na to temo in izvajali izobraževanja.

V letu 2003 je tako Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi, v sodelovanju z Društvom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, pripravila Protokol – pomoč ženski, žrtvi nasilja, 2003, v partnerskih ali družinskih odnosih, ki je bil prvi tovrstni protokol v zdravstvu v Sloveniji. Oblikovale smo ga tako, da so ga medicinske sestre in babice lahko nalepile v čakalnicah, ordinacijah, ambulantah, ob vhodu v zdravstvene domove in bolnišnice. Namenjen je bil zaposlenim v zdravstveni negi pa tudi žrtvam nasilja v družini, saj je vseboval številne uporabne informacije o možnih oblikah pomoči in ukrepanju

Leta 2011 pa smo pripravile prilogo, pod imenom  Zaupni pogovor z žensko – Utrip, Priloga (št. 11/2011), v kateri smo natančneje predstavile problematiko nasilja nad ženskami in ukrepanje zaposlenih v zdravstveni in babiški negi, ko na svojem delovnem mestu prepoznajo žensko – žrtev nasilja. Kolegice iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja so ponovno strokovno sodelovale pri nastanku priloge. Obenem smo objavili tudi Pravilnik Ministrstva za zdravje o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008.

Pri delovanju Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi na področju preprečevanja nasilja nad ženskami smo vseskozi verjele, da imajo medicinske sestre in babice potrebno empatijo, senzibilnost in znanje, da znajo, hočejo in zmorejo prepoznati žrtve nasilja, se z njimi pogovoriti ter jim ponuditi ustrezne informacije in pomoč. To »klinično pot« ženske – pacientke, ki pride v zdravstveno ustanovo po pomoč, smo razumele kot POT PACIENTKE, ki v stiku z medicinsko sestro, babico ali zdravstvenim tehnikom dobi priložnost, da izstopi iz začaranega kroga nasilja na pot k življenju brez nasilja. Trdno smo namreč  verjele, da zaposleni v zdravstveni negi zmoremo biti ženski, ki preživlja nasilje, vstopna točka v zdravo, in dostojanstveno življenje.

Smernice za patronažno varstvo, Cvetežar, Lešnik Mugnaioni, 2012
Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, MZ, 2015

Vloga zdravstvenih ustanov pri odkrivanju, obravnavi in preprečevanju nasilja nad ženskami

Doroteja Lešnik Mugnaioni

Trije nujni koraki zaposlenih v zdravstveni negi, da bi lahko učinkovito zaznavali in obravnavali žensko, ki je žrtve nasilja:

  • spremeniti odnos do nasilja in povečati senzibilnost, znanje ter veščine pomoči žrtvam nasilja;
  • evidentiranje primerov nasilja nad ženskami v partnerskih in družinskih odnosih;
  • zpostaviti učinkovito mrežo hitre psihosocialne in pravne pomoči ženskam – žrtvam nasilja v sodelovanju z drugimi vladnimi ali nevladnimi organizacijami.

Pet argumentov za nujnost večje angažiranosti zdravstvenih ustanov pri odkrivanju, obravnavi in preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini:

  1. Zdravstvene ustanove so v primerjavi z drugimi institucijami, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja, edini javni prostor, ki ni družbeno stigmatiziran in prostor, kjer je nadzor povzročitelja nad žrtvami nasilja v družini (ženskami, otroci, starejšimi osebami, invalidi, uporabniki psihiatrije…) najmanjši.
  2. V zdravstvenih ustanovah lahko žrtve nasilja v družini najlažje in ob najmanjšem tveganju za lastno varnost pridejo v stik s strokovnjaki, ki lahko njihov položaj pravilno ocenijo in ukrepajo.
  3. Zaposleni v zdravstvu so zaradi narave svojega dela in načel, po katerih delajo, opremljeni z visoko stopnjo empatije, znanja in senzibilnosti do pacientov – žrtev nasilja ter z veščinami, ki omogočajo ustrezno obravnavo nasilja.
  4. Najhujše posledice nasilja v družini žrtve utrpijo prav na lastnem duševnem in fizičnem zdravju. Zato je skupni »strošek« nasilja v družini (psihosocialni, kadrovski, materialni …) največji prav v zdravstvu.
  5. Tudi v zdravstvenih ustanovah zaposleni niso varni pred povzročitelji nasilja. Za učinkovito lastno zaščito pred nasiljem je potrebno razvijati aktivni pristop k preprečevanju in odkrivanju nasilja, hkrati pa intenzivno sodelovati z drugimi ustanovami (vladnimi in nevladnimi), ki se ukvarjajo z nasiljem.

Načela obravnave nasilja nad ženskami:

  • zagotavljati, da bo varnost žrtve nasilja v družini na prvem mestu, ko se zaposleni v zdravstveni službi odločijo za posredovanje; – z ljudmi ravnati spoštljivo in dostojno, brez obsojanja, aktivno poslušanje;
  • prizadevati si, da bi žrtvam nasilja v družini dali moč, da trezno razmišljajo o svojem položaju in odločajo o svojem življenju in ne odločati namesto njih;
  • spoštovati zaupnost;
  • priznavati strokovnost in pristojnosti drugih ustanov in ustrezno sodelovati z njimi;
  • zagotavljati, da sebe in svojih sodelavcev/k ne izpostavljamo nevarnosti oz. morebitnemu nasilju.