Priznanje Angele Boškin za življenjsko delo 2019 je prejela
Marjeta Kokoš
Njena profesionalna pot ima za področje slovenske zdravstvene nege velik pomen tako na lokalni kot nacionalni ravni. Posebej izstopa njeno delo na vzgojno-izobraževalnem področju.
Moto Marjete Kokoš je bil vselej: »Z najvišjim znanjem nazaj k bolniku!«
Gospa Marjeta Kokoš, višja medicinska sestra, univ. dipl. organizatorica, je svojo poklicno pot začela v obratni ambulanti v Trbovljah, nadaljevala pa v Splošni bolnišnici Maribor v operacijski enoti na področju anestezije ter kot operacijska medicinska sestra instrumentarka. Od tu ji je za vselej ostalo veselje do dela v kliničnem okolju.
Po desetih letih dela na tem področju se je zaposlila na Srednji šoli za medicinske sestre v Mariboru in se aktivno vključevala v prenovo izobraževanja. Leta 1979 je diplomirala na Fakulteti za organizacijo dela v Kranju pri Univerzi v Mariboru.
Vseskozi je širila področje svojega strokovnega in družbenega delovanja; aktivna je bila pri Izobraževalni skupnosti Slovenije, bila članica Republiškega strokovnega kolegija za zdravstveno nego pri Ministrstvu za zdravstvo, članica izvršnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, članica projektne skupine za normative in standarde pri Zavodu za zdravstveno varstvo Slovenije in članica uredniškega odbora Zdravstvenega obzornika. Bila je tudi aktivna udeleženka na številnih seminarjih, konferencah in kongresih ter predavala doma in v tujini.
Ob odprtju Višje šole za zdravstvene delavce v Mariboru je bila imenovana za predavateljico in koordinatorico in leta 1982 s habilitacijo izvoljena v naziv asistentke za predmete organizacija zdravstva, organizacija socialnega varstva in ekonomika v zdravstvu.
Povabljena je bila tudi v raziskovalno skupino pri Kolaborativnem centru za primarno zdravstveno nego Svetovne zdravstvene organizacije, ki je raziskovala potrebe ljudi po zdravstveni negi. Prav tako je sodelovala pri prenosu procesa zdravstvene nege v slovenski negovalni prostor.
Leta 1985 je na Mestni občini Maribor pri Komiteju za družbene dejavnosti prevzela delo svetovalke za zdravstveno in socialno področje. Leta 1987 je postala direktorica Doma upokojencev Danice Vogrinec Maribor, kjer je med drugim reševala razpadajočo enoto Doma Viltuš, sodelovala pri novogradnji Doma na Taboru in prenavljala Dom na Pobrežju. Z reorganizacijo službe zdravstvene nege je uvajala celostni pristop do varovancev, vključujoč proces zdravstvene nege in si prizadevala za koncept sodobne gerontološke zdravstvene nege vse do odhoda v pokoj leta 1992.
Leta 1993 je postala ena prvih predavateljic Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru – kot predavateljica, koordinatorica in mentorica. Predavala je tudi na mnogih izobraževalnih ustanovah doma in v tujini. Obsežen je opus diplomskih nalog, ki so nastale pod njenim mentorstvom. Danes je aktivna kot pedagoška sodelavka na isti fakulteti in deluje v Delovni skupini za ohranjanje zgodovine zdravstvene in babiške nege pri Zbornici – Zvezi, Je tudi vodja Delovne skupine za zgodovino v Društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor.
Bibliografija gospe Kokoš je obsežna in vsebuje preko 160 vpisov. To so strokovni članki, referati na domačih in tujih zdravstvenih konferencah, soavtorstva pri monografijah, učna gradiva, recenzije in mentorstva pri diplomskih nalogah. Je dobitnica več priznanj, med drugimi: Priznanje dr. Jožeta Potrča Zdravstvene skupnosti Slovenije, Zlati znak Zveze društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Srebrna plaketa Univerze v Mariboru, Zlata plaketa Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.
Profesionalna pot gospe Marjete Kokoš ima za področje slovenske zdravstvene nege velik pomen tako na lokalnem kot na nacionalnem nivoju. Posebej izstopa njeno delo na vzgojno izobraževalnem področju. Vsak njen korak na profesionalnem področju je njenim sodelavkam in sodelavcem v številnih timih kot njej osebno vselej pomenil napredek in zadovoljstvo. Biba, kot jo kličejo bližnji, svoje znanje razdaja in prenaša na druge še danes, včasih glasno, drugič manj opazno, a vedno odločno. Ob tem se potrjuje spoznanje, da nobena še tako visoka stopnja izobrazbe ne more nadomestiti tistega, kar mora biti v človeku samem. Zato rada pove svojo misel: Z najvišjim znanjem nazaj k bolniku!